Vrste medu

Med razvrščamo glede na geografski ali botanični izvor. Slovenske običajne vrste medu po botaničnem poreklu so akacijev med, smrekov med, lipov med, kostanjev med, hojev med, cvetlični med, in gozdni med. Redkeje pa pridelamo škržatov med, med oljne repice, regratov med, javorjev med, češnjev med, hrastov med, ajdov med ali žajbljev med.
Proizvodnja je geografsko omejena, kakovost in značilnosti kmetijskega pridelka ali živila pa so izključno ali bistveno posledica geografskega okolja ter njegovih naravnih in človeških dejavnikov.

SLOVENSKI MED z zaščiteno geografsko označbo
Značilnosti

Bogastvo in pestrost rastlinskega sveta Slovenije se odražata v vonju, barvi in aromi Slovenskega medu z zaščiteno geografsko označbo. Prepletenost različnih podnebij in geografska razgibanost ustvarjata edinstvene pogoje za pridelavo medu, kar pomeni, da tukaj najdemo veliko število različnih vrst medu.
Pridelan je izključno v Sloveniji

Bogata aroma, vonj in okus so odraz biotske raznolikosti Slovenije, geografske razgibanosti in stičišča treh podnebij.

Čebelarji morajo spoštovati pravila sistema certificiranja ter čebelariti v skladu z dobro čebelarsko prakso.

Slovenski med z zaščiteno geografsko označbo ima višja merila kakovosti, kot jih predpisuje Pravilnik o medu, saj vsebuje manj kot 18,6 % vode in manj kot 15 mg/kg HMF-ja. Ustrezati mora tudi zahtevam, ki se nanašajo na vrednost pH-ja medu, električno prevodnost in vsebnost sladkorjev v medu.

Preberi več “Vrste medu”

LIPA

LIPA

V Sloveniji rastejo predvsem tri vrste lip: malolistna lipa ali lipovec (Tilia cordata Mill.), velikolistna lipa ali lipa (Tilia platyphhyllos Scop.) in balkanska srebrna lipa (Tilia tomentosa Moench.) Lipa cveti v juniju, običajno dober teden po cvetenju akacije.

Lipovec cveti nekoliko pozneje, njegovo cvetenje se lahko zavleče do začetka cvetenja pravega kostanja. Obe vrsti sta zelo občutljivi za medenje in medita dobro le takrat, ko je v zemlji in zraku dovolj
Lipovec je v naravnih združbah pogostejši od lipe, saj bolje prenaša sušo in lahko raste na višjih nadmorskih višinah kot lipa. Če raste na samem je deblo kratko, krošnja pa košata. V gozdu ima razmerama dolgo deblo in kratko in ozko krošnjo. Glede na to so na prostem rastoča drevesa bogatejša s cvetovi in primernejša za pašo čebel

Čebele nabirajo med iz nektarij in mano. Mana nastopi ob cvetenju že v juniju, svoj vrh pa doseže približno štirinajst dni po prenehanju cvetenja. Pogoj za dobro izločanje mane in bero je vlažno vreme, brez vetra in ne prenizkih temperatur. Na Gorenjskem so lahko donosi iz lipove mane obilni. Čebele lahko naberejo še na cvetovih do petnajst kilogramov medu.

Preberi več “LIPA”

Čebelarstvo in zaščita snovne in nesnovne dediščine

Čebelarstvo kot del nesnovne kulturne dediščine

V Sloveniji je čebelarstvo način življenja številnih posameznikov, družin in skupnosti, ki pridobivajo čebelje pridelke za prehrano in tradicionalno medicino ter s svojim znanjem in veščinami skrbijo za čebele in okolje. Edina podvrsta v Sloveniji je kranjska čebela. Čebelarji imajo okrog 200.000 čebeljih družin in s kontrolirano vzrejo čebeljih matic odgovorno skrbijo za ohranjanje njenih cenjenih lastnosti: rodnosti, odlične orientacije in odpornosti na vremenske vplive. Čebele redijo večinoma v lesenih čebelnjakih v bližini domov čebelarjev. Skupnosti izražajo ljubeč in spoštljiv odnos do čebel, s tem povezana znanja, veščine in prakse pa so oblikovane skozi stoletno tradicijo in se prenašajo iz roda v rod.

Preberi več “Čebelarstvo in zaščita snovne in nesnovne dediščine”