Divja češnja – Prunus avium (L.) L.
Prva resna čebelja paša, ki nam daje znak, da je mogoče dodati nove satne osnove, saj čebele na njej naberejo kar nekaj medičine in cvetnega prahu.
Uspeva po vsej Sloveniji. Pojavlja se posamezno ali v manjših skupinah v mešanih gozdovih, kjer je veliko drugih drevesnih vrst. Pogosta je v sredogorskih bukovih gozdovih in gozdovih gradna ter gabra. Raste do 1700 m visoko, vendar pa je nad 800 m redka. Dobro uspeva na toplih in sončnih rastiščih z bogatimi in svežimi tlemi. Suša ji ne ustreza.
Divja češnja je manjši posebnež med listavci. Poleg črne jelše je edini listavec pri nas, ki ustvari deblo skoraj do samega vrha. Pri drugih drevesnih vrstah se ta rad razdeli na več vrhov oz. vej. Veje pogosto rastejo v vencih, kot je to značilno za iglavce (smreka, jelka). Pri poškodbah tvori zaščitno smolo, ki zaščiti rano.
Češnjo v gozdu posebej negujemo in pazimo nanjo. Les divje češnje dosega visoke cene, saj je zaželen za izdelavo furnirja, pohištva in glasbil. Je rdečkasto rumen ali rdečkasto rjav. Na prostem ni obstojen. Ima gostoto okoli 570 kg/m3. Pri gorenju sprosti veliko toplote, sprošča pa tudi prijeten vonj po češnjevih cvetovih.
Divja češnja ima v gozdu pomembno vlogo. Njen opad izboljšuje lastnosti tal. Plodovi so hrana številnim pticam, ki raznašajo koščice in tako skrbijo za njeno razširjanje.