Začetek zgodovine Čebelarskega društva Bled Gorje
Prvi zapisi o čebelarstvu na kranjskem segajo v 10 stoletje, ker je omenjeno čebelarstvo kot kmetijska dejavnost.
Janez Vjakrad Valvazor omenja slovenske čebelarje v knjigi Slava vojvodine kranjske (1689).
Od pridobljenega medu in voska so imeli največ koristi gosposka in cerkev. Med so uporabljali za sladilo, vosek pa za sveče.
Več stoletna čebelarska tradicija nam je zapustila kot dragocen dar:
- pasmo čebel, imenovano kranjska sivka,
- poseben panj, imenovan kranjič,
- naša oblika čebeljnjaka, ki je krajevna posebnost.
V 18. stoletju so imeli čebelarji na Kranjskem veliko čebel. Po podatkih iz leta 1753-54 so iz Ljubljane izvozili preko 300 t medu, ki je bil vglavnem nabran na Kranjskem.
Iz našega področja je tudi prvi zapis o prevozu čebel na pašo. Ko so že leta 1691 na dan svetga Bonifacija, to je 5. junija iz vasi spodnje in zgornje gorje pripeljali po noči pripeljali 72 panjev čebel na pašo v pokljuške gozdove.
Ker so to naredili brez vednosti zakupnika gozdov, so morali njemu dati 8 panjev čebel z medom.
O prevozu čebel na pašo je dunajska gospoda izvedela šele tri četrt stoletja kasneje, ko jih je o tem podučil naš Anton Janša.
Srei 18 stoletja je Peter Pavel Glavar spodbujal čebelarje, naj se povežejo med seboj v vaške čebelarske zadruge.
Pri Glavarju so pomoč iskali številni čebelarji iz Radovljiškega območja.
Glavarjevi nasveti so pripomogli k ustanovitvi čebelarskega društva.
- aprila 1781. leta so čebelarji iz Radovljiške, Blejske, Komenske gosposke in še nekaterih drugih
ustanovili na Rodinah družbo “Čebelarska bratovščina”.
Do ustanovnega sestanka so pridobili že 397 članov, ki so bili doma od Mojstrane do Škofja loke in od Bohinja do Tržiča.
Zaradi takratnega državnega zakona, ki je prepovedal vse vrste bratovščin, so bratovščino morali razpustiti že po dobrih treh mesecih.
Leta 1873 je bilo v Ljubljani ustanovljeno “ Kranjsko društvo za umno čebelarstvo”.
Izdajalo je tudi revijo “Slovensk Čebela”.
Po 8 letih je društvo prenehalo delovati in s tem je prenehalo izdajanje revije.
Na pobudo Janeza Modica iz Jesenic so se čebelarji in sadjarji (je leta 1882 do 83) Radovljiše dežle začeli dogovarjati o ustanovitvi novega društva.
- marca 1883 v Lescah so se dogovorili za ustanovitev “Čebelarskega in sadjarskega društva za Kranjsko”
Povzetek iz zapisa Severina Golmajerja
Bolj podroben zapi pa najdemo pri zapisu dr Janeza Pokljukarja
Organiziranost čebelarjev od leta 1873
Leta 1873 se je v Ljubljani zbrala skupina čebelarjev in po zgledu moravskih čebelarjev ustanovila dvojezično Kranjsko društvo za umno čebelarstvo. Prvi predsednik novo ustanovljenega društva je bil baron Emil Ravenegg Rotschutz. Društvo je začelo za svoje slovenske člane izdajati glasilo Slovenska čebela, za nemške pa Kreiner Biene. Oba mesečnika je urejal Jožef Jerič (1823-1888), župnik iz Dobovca nad Trbovljami.
Leta 1875 se je društvo preimenovalo v Slovensko društvo za umno čebelarstvo, predsednik pa je postal dotedanji podpredsednik Jožef Jerič. Število članov se je gibalo okoli 200, rednih plačnikov članarine je bilo komaj polovica. Glasilo Slovenska čebela je izhajalo deloma v skrčenem obsegu in z velikimi zamudami do konca leta 1882, društvo pa je neopazno prenehalo delovati nekaj let pozneje.
Na pobudo Janeza Modica (1846-1889) so se leta 1883 zbrali gorenjski čebelarji in sadjarji na Lescah in ustanovili Čebelarsko in sadjerejsko društvo za Kranjsko s sedežem na Jesenicah. Društvo je pomagalo svojim članom pri prodaji in nakupu čebel, medu, voska in sadja po primerni ceni, svetovalo pri čebelarjenju ter oskrbovalo čebelarje s panji in sadnimi sadikami po znižani ceni. Že naslednje leto je priredilo na Lescah čebelarsko in sadjarsko razstavo ter jo povezalo s praznovanjem 150-letnice rojstva mojstra Antona Janša in z odkritjem spominske plošče na njegovi rojstni hiši na Breznici.
Društvo je ves čas svojega obstoja (do julija 1889) izdajalo glasilo, mesečnik Slovenski čebelar sadjerejec. Urejal ga je učitelj na Dovjem Franjo Jeglič (1856-1935). Skrb za pospeševanje čebelarstva je čez nekaj let spet prešla na Kmetijsko družbo v Ljubljani. Ta je bila po zaslugi njenega ravnatelja Gustava Pirca učinkovitejša od do tedaj propadlih društev.
Ustanovni občni zbor Slovenskega osrednjega čebelarskega društva za Kranjsko, Štajersko, Koroško in Primorsko s sedežem v Ljubljani je bil 24. januarja 1898 v pisarni Kmetijske družbe. Društvo je takoj pričelo izdajati svoje glasilo Slovenski čebelar, ki izhaja še danes. Uredništvo je prevzel učitelj v Šmartnem pod Šmarno goro Frančišek Rojina (1867-1944), ki je to delo opravljal 21 let.
Zanimivo je, da je Čebelarska zveza Slovenije izdala v prvi polovici svojega obstoja le troje strokovnih del, in sicer prevode obeh Janševih knjig, leta 1934 knjigo o Antonu Janšu, ki jo je napisal profesor Stane Mihelič, in leta 1935 Jugovo knjigo Praktični čebelar.
Leta 1935 je CDS kupilo na Slovenski cesti (tedanji Tyrševi) pritlično hišo ter v njej uredilo svoje pisarne in trgovsko poslovalnico za čebelarske potrebščine (čebelarno). Nakup je omogočil denar, ki se je od leta 1921 s prostovoljnimi prispevki nabral v Skladu kamnov za čebelarski dom, in deloma tudi na dolg.
Knjigo Fr. Lackmayerja (1863-1946) Urn-ni čebelar je izdala Mohorjeva družba v Celovcu, in to v veliki nakladi 84.389 izvodov, tako da je prišla skoraj v vsako slovensko hišo. V drugi, nekoliko skrajšani izdaji, ki je izšla leta 1922, je pisec upošteval novejše pridobitve in tudi AŽ-panj.
Avtor: dr. Janez Poklukar (ČZS)
Viri:
- revija Slovenski čebelar (1893 – 1995)
- zapiski sej upravnih odborov, občnih zborov družin in društev
- pisna poročila družin ob obletnicah
- pripovedi čebelarjev – zapisnik Severina Golmajerja
- poslovne in finančne knjige družin in društev
- zemljevidi pošiljanja čebel po svetu