Jeseni ne spadajo med najpomembnejše medovite rastline, kljub temu pa so lahko dobra dopolnitev donosov mane in pomemben vir cvetnega prahu. To še zlasti velja za mali jesen (Fraxinus ornus), saj je med domačimi jeseni edini, ki se oprašuje ob pomoči žuželk.
Poleg malega jesena v Sloveniji avtohtono rasteta še dve vrsti, obe vetrocvetni: splošno razširjen in tudi gospodarsko daleč najpomembnejši, vsaj z vidika donosa lesa, je veliki jesen (Fraxinus excelsior), redkejši in velikemu precej podoben pa je poljski jesen (Fraxinus angustifolia).
Mali jesen je široko razvejano drevo, ki redko zraste več kot 15 metrov visoko. Raste na sončnih in sušnih legah. V skromnih pogojih včasih raste tudi kot široko razrasel grm. Mali jesen je predvsem varovalna in pionirska vrsta, saj zarašča opuščene ali gole površine in je ena najprimernejših vrst za pogozdovanje degradiranih kraških rastišč. Iz panja se dobro obnavlja, prav tako dobro prenaša tudi obsekavanje in obžiranje divjadi.
Večina avtorjev navaja medovitost malega jesena kot dobro (npr. Petauer,1993), Babnik in sod. (1998) navajajo, da je lahko v nekaterih krajih pomembna dopolnitev paše. Vendar nikjer ni specifično navedeno, na kaj se donos nanaša, precej verjetno pa je, da je večina donosa v obliki mane. Proizvajalcev mane na malem jesenu je lahko več. Najbolj znana vrsta je jesenov škržat ali jesenov škržat (Cicada orni L.,), pri nas pogost zlasti v Primorju in na Krasu, pa tudi v notranjosti Slovenije, na primer v Ljubljani, Zasavju in Pomurju. Imenujejo ga tudi manin škržat, saj mlade jesenove veje na mestih vbodov še nekaj časa izločajo sladek sok.
park v mestu
